Zemljevid - Las Médulas

Las Médulas (španska izgovorjava: [laz ˈmeðulas]) je zgodovinsko nahajališče zlata v bližini mesta Ponferrada na obrobju kraja El Bierzo (provinca Leon, Kastilja in Leon, Španija). Bil je najpomembnejši rudnik zlata in tudi največji rudnik zlata v celotnem Rimskem cesarstvu. Kulturno krajino Las Médulas je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine. Napredne zračne raziskave, opravljene leta 2014 z uporabo LIDAR-ja, so potrdile obseg del rimske dobe.

Spektakularna pokrajina Las Médulas je bila posledica ruine montium (rušenja gora), rimske rudarske tehnike, ki jo je Plinij Starejši opisal leta 77 n. št. Uporabljena tehnika je bila vrsta hidravličnega rudarjenja, ki je vključevalo spodkopavanje gore z velikimi količinami vode. Z vodo so se oskrbovali z medrečnim prenosom. Vsaj sedem dolgih akvaduktov je v različnih nadmorskih višinah izkoriščalo potoke okrožja La Cabrera (kjer je v gorah razmeroma veliko padavin). Z istimi akvadukti so izpirali obsežne naplavine zlata.

Območje Hispania Tarraconensis je leta 25 pred našim štetjem osvojil cesar Avgust. Pred rimskim osvajanjem so avtohtoni prebivalci zlato pridobivali iz naplavin. Obsežna proizvodnja se je začela šele v drugi polovici 1. stoletja našega štetja.

Plinij Starejši, ki je bil prokurist v regiji leta 74 našega štetja, je opisal tehniko hidravličnega rudarjenja, ki lahko temelji na neposrednem opazovanju v Las Médulasu:

"Kar se zgodi, daleč presega delo velikanov. Gore so prevrtane s hodniki in galerijami, narejenimi ob svetlobi bakel, katerih trajanje je določalo čas za delo. Rudarji mesece niso videli sončne svetlobe in mnogi med njimi so umrli v predorih. Ta vrsta rudarjenja je dobila ime ruina montium. Razpoke narejene v notranjost kamna so tako nevarne, da bi bilo lažje najti purpurin ali bisere na dnu morja kot narediti brazgotine v skali. Kako nevarno smo naredili Zemljo!"

Plinij opisuje tudi metode za spiranja rude z uporabo manjših tokov na mizah, da se omogoči zbiranje težkih delcev zlata. Podrobna razprava o metodah podzemnega rudarjenja je sledila, ko so bile izčrpane zaloge iz naplavin nastalih iz izvorne kamnine in so poiskali in odkrili glavno žilo. Veliko takih globokih rudnikov je bilo najdenih v gorah okoli Las Médulas. Rudarjenje naj bi se začelo z gradnjo akvaduktov in rezervoarjev nad mineralnimi žilami, metoda, pa je bila uporabljena za izpostavljanje žil pod pritiskom.

Ostanki takšnega sistema so bili dobro preučeni v rudniku zlata Dolaucothi, manjšem mestu v Južnem Walesu. Za površinske metode so se lotili kurjenja ognja, kjer so zakurili ogenj proti skali in gasili z vodo. Oslabljeno skalo so nato lahko napadli mehansko, ostanke pa so odnesli valovi vode. Šele ko je postalo površinsko delo neekonomično, so žilo izkoriščali s tuneliranjem in vrtanjem.

Plinij je tudi izjavil, da je bilo vsako leto pridobljenih 20.000 rimskih funtov (6560 kg) zlata. Izkoriščanje, v katerem je sodelovalo 60.000 svobodnih delavcev, naj bi v 250 letih prineslo 5.000.000 funtov (1.640.000 kg).